Zgodovina Trgovskega doma

Leta 1902 je Trgovsko-obrtna zadruga, na pobudo Henrika Tume, začela pripravljati gradnjo poslopja za potrebe goriških Slovencev. Načrtovanje so zaupali arhitektu Maksu Fabiani, stavbo so zgradili in opremili slovenski obrtniki in podjetniki iz Goriške (gradbeno podjetje bratov Mozetič, Mizarska zadruga Solkan, ključavničarstvo Alojzija Živica, steklarsko podjetje Antona Korena).

Na površini 900 kvadratnih metrov so delovali gospodarski obrati, kulturne in športne ustanove. Del stavbe je bil namenjen sodobno opremljeni dvorani, v katero so goriški Slovenci zahajali, da bi prisluhnili koncertom, si ogledali gledališke predstave ali zaplesali.

 Med prvimi, ki so se vselili v nove prostore, je bil odvetnik Dragotin Treo, ki je odprl svojo pisarno decembra 1904. Nato se je vselilo še Pevsko in glasbeno društvo, ki je skrbelo za glasbeno šolo in prirejalo številne koncerte. V nizkem pritličju je deloval Goriški Sokol, ki je imel na razpolago telovadnico, garderobo, sanitarije in shrambo za orodje. Tudi Narodna prosveta se je preselila s svojo knjižnico v komaj zgrajeno stavbo. Pritlični prostori so služili poslovni dejavnosti, kjer so delovale trgovine (npr. trgovina z blagom Pregrad & Černetič), kasneje tudi knjigarna Andreja Gabrščka. Banka Trgovsko-obrtne zadruge je imela svojo pisarno v prvem nadstropju. V druge prostore so se vselila društva (npr. Mandolistični krožek).

 Do prve svetovne vojne je bilo delovanje zelo pestro in živahno na vseh področjih. Vsak teden so se goriški Slovenci družili na plesih ali se srečevali na koncertih, gledaliških predstavah in predavanjih. Med vojno je bila stavba poškodovana in nekaj let neuporabna. Po popravilih se je vselila podružnica Ljubljanske kreditne banke in postopoma so tudi društva obnovila svoje delovanje.

 Živahno delovanje je utihnilo 4. novembra 1926, ko so fašisti razdejali prostore slovenskih društev. Naslednje leto je fašistični prefekt z dekretom rekviriral prostore Trgovskega doma. Trgovsko obrtna zadruga je zašla v stečaj leta 1912. Nekaj časa je stavbo upravljal likvidacijski odbor Trgovsko obrtne zadruge, nato so fašistične oblasti imenovale novega likvidatorja, ki je leta 1933 stavbo prodal goriški federaciji nacionalne fašistične stranke. Trgovski dom so preimenovali v „Casa del Littorio“.

 Po drugi svetovni vojni se je Casa del Littorio preimenovala v Ljudski dom, kamor so Slovenci lahko ponovno zahajali, a le kratek čas. Zaživelo je delovanje kar 32 organizacij (Slovansko-italijanska antifašistična unija – SIAU, Antifašistična slovensko-italijanska ženska zveza – ASIŽZ, Zveze antifašistične mladine Julijske krajine – ZAMJK, Zveza primorskih partizanova- ZPP, Dramsko društvo, Pevsko in glasbeno društvo, Slovenska prosvetna zveza, uprava Soškega tednika, podružnica Primorskega dnevnika, uredništvo glasila Glas mladih, Rdeči križ, Odbor za izkop, počastitev in pokop slovenskih in italijanskih talcev in partizanov iz Gorice in okolice, Dijaška matica, Goriška nabavna in prodajna zadruga itd).

 Leta 1946 je Zavezniška vojaška uprava prostore izpraznila in jih prevzela za svoje urade. Ko je bila meja določena na osnovi mirovne pogodbe, je ZVU prostore odstopila italijanski državi. Vsa prizadevanja, da bi stavbo vrnili Slovencem, so bila neučinkovita. Po priključitvi Gorice Italiji je italijanska državna uprava tam naselila svoje urade.