Zgodovina Narodnega doma

Narodni dom je bil od svojega odprtja leta 1904 do požiga leta 1920  izraz narodnega, političnega, kulturnega in gospodarskega preporoda tržaških Slovencev. Načrt zanj je leta 1902 izdelal arhitekt Maks Fabiani. Vanj so se vselila številna tržaška slovenska in slovanska društva, razpolagal pa je tudi z gledališčem, restavracijo, kavarno in hotelom. 13. julija 1920 so ga napadle in požgale italijanske  fašistične in nacionalistične skupine.  Stavbo so potem bili prisiljeni prodati.

Zahteve po vrnitvi Narodnega doma so se začele takoj po osvoboditvi, a napori niso dali željenih sadov. Delno je bil problem rešen šele v 19. členu zakona štev. 38 iz leta 2001, ki govori o vselitvi slovenskih ustanov v Narodni dom v Trstu in Trgovski dom v Gorici ter o popolni vrnitvi doma pri Sv. Ivanu. Uzakonjena pravica za vselitev Narodne in študijske knjižnice v poslopje Narodnega doma se je delno uresničila leta 2004 z odprtjem slovenskega informativnega centra in leta 2006 z otvoritvijo  manjše konferenčne in razstavne dvorane v pritličju. Od februarja 2014 je v njej Oddelek za mlade bralce knjižnice.

 

Slovenski klub je dal pobudo za stalno razstavo, da bi ovrednotili 110-letnico odprtja Narodnega doma (1904). Na nekdanje življenje, ki se je pretakalo v Narodnem domu, spominjajo le redke fotografije, po zaslugi nekaterih arhivov pa so se do naših dni ohranili številni oglasi, vabila, koncertni listi. Od marca 2016 je dragoceno gradivo na ogled na razstavnih panojih in na spletni strani www.narodnidom.eu.